Pretekle aktivnosti TK Gora

Arhiv preteklih aktivnosti Turnega kluba po letih

24. januar 2019 ob 20.00
Damjan Slabe: Prva pomoč pri poškodbah zaradi mraza

Obnovili bomo ukrepe prve pomoči pri poškodbah zaradi mraza; pri ozeblinah, omrzlinah in splošni podhladitvi. Tudi praktično.
… Ko sva se zjutraj vsa trda postavila na noge, so bili trdi tudi najini čevlji. Gojzarji so mi primrznili na tla. Vzel sem poleno in jih odbil od desk, toda obuti jih nisem mogel. Usnje je bilo trdo kot kamen. Zakuril sem in zmrznjene čevlje položil čim bližje ognju. Jeziki plamena so včasih kar oplazili usnje, ki se je počasi zmehčalo. Obul sem torej čevlje, ko so bili še topli, čeprav mokri, na nogo so pa le šli. Kako bi sicer sestopila v dolino! O vzponu na goro že dolgo nisem več razmišljal. Toda groza! Desnemu čevlju je odstopil podplat. Bil je preblizu ognja in tako je lepilo popustilo. V vrečki s prvo pomočjo sem poiskal vrvico ter podplat za silo privezal k čevlju. Čez nogavico sem nataknil polivinilasto vrečko. Nekaj bo že zaleglo. Čevelj sem zdaj le s težavo spravil na nogo. Skrbelo me je za prste. Vrvica je preveč stiskala, da bi kri lahko normalno krožila. Toda sestopa brez podplata si nisem znal predstavljati… (glej Planinski vestnik 1995 (5), 220-223).

10. januar 2019 ob 20.00
Petra Vladimirov - Cici in Žana Andreeva - Mucki
Nepal: Trije prelazi - treking pod vrhom Eversta.

Mucki sem želela pokazati nepalsko Himalajo. Najprej sem se zakopala v raziskavo, ki bi obrodila karseda odročne kraje: s šest-tisočaki, z neuhojenimi potmi, s čim manj življa in komoditet. Kar seveda za tisto osnovno raven preživetja terja vsaj šotor, konzervo in kastrolo in bojda po nekih pravilih tudi vodiča. Ki pa bi se mu nemara lahko izognili, če bi bili kraji dovolj odročni. Vseno pa vse skupaj nanese kakšnih 20 kil, in to celih 14 dni, na najinih plečih. Veš kaj, Mucki, sva si rekli, pa pojdiva enkrat nekaj "res čist na izi". Nekaj takega z lodži, modroci in pekarnami najdeš pod samim Everestom, v območju Kumbu. Poti tam pa so tako uhojene, da "smerokaz" ni nujen. Je pa res, da do Everestovega baznega tabora derejo trume sprehajalcev, nekaj manj se jih odcepi v dolino Gokijskih jezer, skoraj znosno malo se jih potika po drugih stranskih variantah. Internet ti za to območje sugerira ultimativni treking, ki se mu reče "Tri prelazi". Ta preko prelazov Kongma La, Čo La in Renjo La poveže vse doline, ki se z osemtisoč-metrskimi očaki nad njimi kot pavov rep šopirijo nad Nameče Bazarjem. Če izvedeš še kak lateralni izlet, obdelaš (skoraj) vse, kar se v supergah obdelati da. Skratka, idealno za ležerno predstavitev in doživetje najvišjih kotičkov na Zemlji. Zadovoljna, da greva enkrat res le na slikovit dopust, sem se hvalila prijateljem, ki pa so novico sprejeli sumničavo. Ne brez razloga. Kar se je kmalu nepreklicno razodelo tudi meni. Mucki je že prvi dan v svoj notranji kompas vnesla koordinate in zasrepeno stopila na pot. Poleg tega je prav kmalu imela do pičice naštudirane vse druge nedolžne pohodnike, ki so imeli podobne načrte. In prav do poslednjega je bilo treba prehiteti. Pa ne da bi zato štartali ob 4h zjutraj, to bi bilo preveč očitno zagrebeno. Štartali sva med zadnjimi. Potem pa se je Mucki zazrla v breg, na piko vzela tistega, ki je bil na gori najvišje, in neizprosno pognala turbine. Postanek je bil mogoč šele na cilju. Ta pa je predstavljal naenkrat vsaj po dve etapi, ki jih predlagajo klasični itinererji, in to ne v enem dnevu, pač pa v pol. Druga polovica je bila rezervirana za poležavanja in obedovanja, kar je odtehtalo vsaj nekoliko. Nepalsko Himalajo je Mucki v slabih dveh tednih tako lahko spoznala temeljito, jaz pa premišljujem, da bi naslednjič nemara dopustovali v kakšnem mestu, na kakšnem festivalu, pa še tam bi se verjetno grebla za stole.

14. februar 2019 ob 20.00
Jani Bele: Tibet

Najprej pet dni za prilagajanje v Nepalu, potem pa skok čez verigo Himalaje v deželo, kjer sem kar nekajkrat rekel: vaaaauuu...

21. februar 2019 ob 20.00
Petra Vladimirov - Cici in Žana Andreeva - Mucki
Evforija: 233 kilometrov Pireneje

Evforija je 233-kilometrska ultra tekaška preizkušnja, ki se vsako leto v juliju odvija po gorah Andore. Spada v med najtežavnejše v Evropi, morda celo na svetu, k čemer pripomorejo tele značilnosti tekme: - 233 km v enem kosu, 20.000 m vzpona in 20.000 m spusta, - 5 vrhov nad 2900 m, - 32 vrhov in prelazov med 2500 in 2900 m, - povprečna višina dirke 2200 m, - časovni limit 110 ur, - pot ni označena (označene so krajše dirke v sklopu prireditve, katerim se trasa občasno pridruži), tekmuje se po GPS tracku, - za večjo varnost se tekmuje izključno v parih, - tekmuje se v samooskrbi, na poti so le 4 postojanke, kjer dobiš svojo kramo, poješ in morda nekaj malega odspiš, - težavna orientacija, številni precej tehnični odseki, brezpotja, skalnat in gruščnat teren, strme trave, alpske močvare, strma snežišča, - nenehno prečkanje potokov, kakor ti pač uspe, vsekakor pa imaš v čevljih ves čas mokro, - velika nevarnost padajočega kamenja in zdrsa, - ekstremni vremenski pogoji: od +30 do -5, možnost orkanskega vetra, redne popoldanske nevihte z udari strele, točo, sneženjem. Midve sva v Andori nastradali dvakrat. Prvič leta 2017, ko mi je že po petih urah tekme v nogo priletela skala, ki jo je sprožil tekmovalec nad menoj, in mi nogo zlomila. Drugič takoj naslednje leto, ko se ni zgodilo nič in sva morali prigurati do cilja, preko lastnih meja. Evforija ni tek. Tudi tekma ni. Je srečanje s samim seboj in tistim, kar je zadaj.

92495 (od 08 Dec 18)
Število trenutno priključenih uporabnikov: 5
Arhiv.html -190210/1(tkgora@krim)
--- pico