Arhiv razmer GPS podatki   Napiši obvestilo    Prijava  Gorniški oglasi e-Gora  TK Gora  Skala
četrtek 23.maj 2019 - 01:01 i Informacije

Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Prispevki zadnjega meseca: (22)


Zadnjih 20 prispevkov



Wallis (Status_connected, 13.05.2019)

Medtem, ko je pri nas ves prejsnji teden zamakalo, je bilo na zahodu vreme za planinarjenje 4 dni lepo. Za izhodisce je sluzila koca DXB Panossiere
( vse info na odlicni web strani), odprta do junija in pa prelaz Simplon. Razmere so aprilske, smucanje mozno do 1500m na S straneh, vrhovi nad 3500 pa zaradi vetrovne zime in nizkih temp. se vedno vkovani v led.
Zima se ne da. Nabrusite robnike!







Kölnbreinspitze (Damjan_S, 19.05.2019)

Opisi smučanja na Kamčatki so bili tako navdihujoči, da smo z Alenom in Evo, kljub ne najboljši napovedi, zapeljali v Malto in bili nagrajeni. Med občasnimi oblaki smo namreč ujeli tudi precej sonca.
Predvsem pa dobro smuko. Vzpon je bil udoben, brez srenačev. Vzpeli smo se na sedlo in ker nismo želeli tvegati, da bi nas zagrnili oblaki, smo se kar hitro pripravili za spust. Vršni del nam je omogočil super smuko po ravno prav trdem snegu z malo poprha. Nad vstopom v žleb se je skorja začela predirati, v žlebu pa je bil sneg že povsem južen, a ker je žleb še na debelo zalit, bil pa je tudi še zelo malo vožen, je bil tudi ta del povsem uživaški. Danes nas je v tem koncu smučalo morda ducat zanesenjakov. Snega je presenetljivo veliko, petkova nesreča zaradi plazu na Oberlechnerspitze pa je opozorilo, da letošnjih pozno pomladanskih razmer ne gre podcenjevati.







Peñalara, Sierra de Guadarrama (France, 19.05.2019)

Severno od Madrida, dobrih 50 kilometrov vožnje daleč, se razteza pogorje Sierra de Guadarrama, z vrhovi, ki sežejo malo nad 2400 metrov visoko. Ko sva prejšnji konec tedna prečila greben Peñalare sva na južni strani zagledala lepo zasneženo pobočje, ki je še vedno obetalo dobro smuko.

In tako sva danes zjutraj parkirala na sedlu Cotos, nase natovorila vso potrebno in nepotrebno turnosmučarsko opremo ter se odpravila v smeri Ptičjega jezera (Laguna de los Pájaros). Sveti Izidor, ki je tukajšnji sorodnik naše uscane svetnice, je z malo zamude pobočja posul z nekaj centimetri svežega snega. Ker so bile temperature danes zjutraj pod ničlo in se tudi preko dneva ni kaj dosti segrelo, je rastlinje v senci ostajalo odeto v led in ustvarjalo pravo zimsko idilo. Vendar pa je vročina prejšnjega tedna naredila svoje, tako da so pobočja Peñalare kazala veliko bolj revno podobo, kot prejšnji teden. Kljub temu sva našla pobočje, ki je bilo videti še dobro zasneženo. Vzpela sva se po njem dokler ni malo pod grebenom dokončno zmanjkalo snega. Ker so tudi oblaki postajali vse bolj grozeči sva tu turo zaključila. Smuka v zgornjem delu je bila čisto prijetna po nekaj podobnega skorji, spodnji del pa je bil čisto veselje, ki pa je žal prehitro minilo. Sledil je dolg in položen sestop do avta. Tam sva soglasno ugotovila, da sva preživela res lep dan v lepem okolju pa čeprav smučanja ni bilo prav veliko - kaj več pa od smučanja sredi maja v okolici Madrida tudi nisva pričakovala.







Vulkan Vilyuchinsk, 2173 m (Aleš_S, 17.05.2019)

Za zaključek naše Kamčatske turneje je bilo najlepše z najboljšim smučanjem. Na izhodišče smo se spet odpeljali in odvlekli z motornimi sanmi, najprej v megli, potem pa se je iz meglic prikazala naša mogočna gora z lepimi kuloarji. Začnemo na položnem pobočju, ki pa se je kmalu postavil pokonci in na trdem snegu je bilo treba nadeti srenače. Nadaljevali smo po dolgem pobočju, sneg ni popustil, strmina je naraščala in je bilo varneje z derezami. Za posladek nas je pred vrhom čakal še strm žleb. Za nagrado pa na vrhu brezveterje in oblački le na obzorju. Vodiča sta spremenila plan smučanja in nas namesto po smeri prihoda preusmerila na južno stran. Praktično nezvoženo pobočje z dostojno strmino in spustom skoraj 2000 m je bil razlog za naša usta do ušes in neskončno navdušenje nad Kamčatko. V hotelček smo se vrnili na sankah, se ogreli v bazenčku s termalno vodo in zaključili super dan z nazdravljanjem celotni ekipi, ki nas je uspešno vodila na turnosmučarsem potovanju na Kamčatki. Juhuhu! Marjana, Ažmi, Cene in Aleš







Kredarica iz Krme (Franci, 17.05.2019)

Po jutranji megli v dolini se je naredil krasen dan.
Na smuči sem stopil na Pleši in potem zvezno do Kredarice.V Zg.Krmi je skoraj pol metra novega mokrega snega,nad 2000m pa je podlaga bolj trda,ampak pešcem se brez krpelj predira.
Potem sem odsmučal na severno stran preko ledenika do izstopa Slovenske smeri - razmere super.Nato pa spet nazaj na Kredarico na hidracijo in v dolino.Medtem se je megla zgostila in kaj več kot do smuči nisem videl.Nižje je bilo bolje,le sneg je bil vedno bolj gnil.Prismuča se še do Vrtače.







Triglav (Aleš_S, 16.05.2019)

Tudi na Kamčatki imajo Triglav, ki pa je lepo zaobljen in malenkost nižji od našega. Izhodišče do katerega se pripeljemo in privlečemo z motornimi sanmi je skoraj enako kot za Gorjačo, le vzpon gre na drugo stran doline. Po dolgem in širokem pobočju se naše sledi križajo z medvedovimi, nekatere so današnje, nekatere starejše. V naših hribih bi pri takih nagibih in tako mehkem snegu že davnaj obrnili, tu pa brezskrbno prečimo pobočja, le sem in tja kakšen zdrs smučke povzroči površinski plaz, ki je globoko pod nami že kar mogočen. Vzpnemo se do dobrih 800 m. Sledi zanimivo smučanje skupaj s počasnimi plazovi, za zabavo pa lahko tudi po tekočem plazu. Pa spet s sanmi do našega hotelčka, kjer se je v bazenčku tik pred vhodom že stopil ves sneg in so vodo očistili. In ne gre drugače, kot da se dobro namočimo od zunaj in znotraj... Juhuhu! Marjana, Ažmi, Cene in Aleš







Sopka Gorjača (Aleš_S, 15.05.2019)

Z vmesnim postankom za obnovitev zalog pijače smo se preselili v Snow Valley, lepo urejen turističen kompleks s termalnimi vrelci. Vse je zelo toplo, mrzle vode tudi v pipah ne poznajo, je pa kljub nadmorski višini nekaj čez 100 m ogromno snega. Po snegu nas do hotelčka pripeljejo z džipom na širokih kolesih. Zvečer nas pričaka skoraj božično vzdušje. Sredi dopoldneva se naslednji dan odpeljemo in odvlečemo z motornimi sanmi do izhodišča. Vzpnemo se na 720 m visoko Gorjačo. Odsmučamo na eno stran, se spet vzpnemo na greben in odsmučamo na drugo stran do termalnega vrelca, kamor se namočiva najpogumnejša. Skupaj odsmučamo 1000 m, po vseh vrstah snega in nekaj tudi skupaj s počasnimi plazovi. Na koncu pa spet s pomočjom motornih sank v naš hotelček. Juhuhu! Marjana, Ažmi, Cene in Aleš







Eksperimentalna tura (Aleš_S, 13.05.2019)

Po programu smo imeli napisan "vremenski dan", za vsak slučaj, če zaradi slabega vremena ne bi mogli na vrh vulkana Avachinsky. Mi smo pa imeli vse dni lepo vreme. Spraševali smo se kaj se nam obeta. Naš glavni vodič Edvard si je izmislil eksperimentalno turo po smeri, kjer še ni vodil smučarjev. Šlo je pa takole: najprej smo se naložili na "prikolico" motornih sank s katerimi smo se pripeljali do začetka kuloarja na vulkan Koryaksky. Po njem smo se povzpeli po sledeh prejšnjega dne, potem pa zavili na sever in se čez kamnito pobočje peš spustili do naslednjega kuloarja. Po njem kar nismo mogli nehati z vzponom proti palcu, ki nam je prijazno mahal z vrha vulkana. No ja, ustavili smo se na dobrih 2200 m. Potem pa spet več kot uživaški spust. Spodaj nas je čakal Edvard s sankami in presenečenjem. Na zdravje! Pa še nismo nehali s smučanjem, končali smo na 760 m. Malo na smučeh, malo na sankah smo spet končali na vznožju Kamele, ki jo je bilo potrebno za slovo še enkrat presmučati. Naslednji dan smo se premaknili v naslednjo bazo. Vso opremo, našo, motorne sanke skupaj s prikolico smo tudi vzeli s sabo. Juhuhu! Marjana, Ažmi, Cene in Aleš







Pobočja Koryaksky Vulkan (Aleš_S, 12.05.2019)

V naši prvi bazi smo imeli program za štiri dni in nas je prav zanimalo ali bomo ponovili že znana pobočja ali se obeta kaj novega. In smo bili prijetno presenečeni. Odpravili smo se na pobočja vulkana Koryaksky visokega 3456 m. Za vrh potrebuješ poleg popolne opreme še vrv in za vodenje na vrh je potrebno doplačilo. Nas je pot vodila po smeri vzpona na vrh, končali smo na višini 2000 m, kjer je sneg postajal trd. Smučanje po širokem pobočju je bilo spet super. Vsi navdušeni smo se morali povzpeti še na Kamelo in zaključiti turno smučarski dan z nekaj uživaških zavojev na strmem pobočju. Juhuhu! Marjana, Ažmi, Cene in Aleš







Avachinsky Vulkan, 2741 m (Aleš_S, 11.05.2019)

Ker smo prvi dan uspešno prestali testno popoldansko turo in je bila vremenska napoved odlična, je bil naslednji cilj najvišji vulkan naše turneje. Ena od prednosti smučanja na Kamčatki je pozen odhod na turo. Zjutraj je sneg kot beton, dan je pa zelo dolg in zato smo našo najvišjo turo začeli ob deveti uri. Višina izhodišča pri sodčkih je 1000 m. Vodnika Edvard in Aljoša sta nas razvrstila v lepo poravnano četico in nas v zložnem tempu vodila na vulkan. Malo nad 2000 m je sneg kljub pozni uri postal trd in smo zamenjali smuči za dereze. Cene se smučem ni odpovedal in jih je tovoril na vrh. Na vrhu so fumarole poskrbele za pravo vulkansko vzdušje. Sprehodili smo se po robu kraterja. Cene je po trdem in ledenem snegu odropotal s smučmi, ostali pa na derezah do smuči. Začetek smučanja je bil bolj podoben Cenetovemu, po prečki pa smo po odjuženem snegu družno odvriskali do naših sodčkov. Juhuhu! Marjana, Ažmi, Cene in Aleš







Pobočja Avachinsky Vulkan (Aleš_S, 10.05.2019)

Ker sem globoko zameril objavi na sosednjem portalu sem odšel na drugo stran naše Zemlje - na Kamčatko. Vsega je sicer kriva Barbara, ki pa je očitno zadnji trenutek ugotovila v kakšno je.. se bomo podali in je raje ostala doma. No, mi smo pa začeli takole - po dveh neprespanih nočeh so nas naši vodiči pobrali na letališču Petropavlovsk Kamčatski in nas odpeljali proti vulkanu, ki je bil načrtovan za drug del naše turneje. Po strugi suhe reke je šlo najprej z džipi potem pa z motornimi sankami (mi pa v civilnih oblačilih) do tipičnih ruskih sodčkov. Po kosilu, malo pred četrto popoldne, pa kar na prvo turo. V pisnih navodilih je bilo 200 m višincev, naredili smo jih pa 650 m, nekateri še nekaj več. Kljub zaspanosti smo bili očarani nad pokrajino, snegom, soncem... Smučanje je bilo juhuhu! Zato sta dva člana naše mini odprave "splezala" še na hišno goro Kamela. Prvi dan se je po večerji hitro končal saj smo morali nadoknaditi 10 urno časovno razliko. Juhuhu! Marjana, Ažmi, Cene in Aleš







Kolnbreinspitze (Vital, 11.05.2019)

V soboto dopoldan je vreme še držalo , cesta v Maltatalu pa seje odprla v petek. Štirje TSKO-jevci smo se odločili za Kolnbrein, uro in 45 min smo rabili do parkirišča ob jezeru ( tukaj na carini ne težijo tako kot na Ljubelju ), kjer je še kar precej snega.
Trda skorja je držala skoraj do vrha, pravzaprav do sedla.Na vrh nismo rinili, ker skorja zadnjih sto metrov ni več držala in se je zoperno prediralo.
Flanke so res še zelo lepo zalite, zato je bila smuka dobra, razen začetnih nekaj sto metrov.
Ko se bo sneg predelal, bo tukj dobra smučarija še verjetno globoko v junij.







Oberlercherspitze (Štehi, 11.05.2019)

Včeraj nas je kljub slabi vremenski napovedi premamila od petka odprta cesta do Kölnbrein jeza v Malti. Smučali smo par metrov izpod predvrha Oberlercherja, saj so se po vseh vrhovih motali oblaki.
Snega je precej in smo po spodnji varianti (Findelkar) prismučali do glavne ceste.
Več Fotk na TurnaRit.si







Kredarica iz Krme (Franci, 08.05.2019)

Preden se zima dokončno poslovi,še enkrat s smučmi do Kredarice.
Na smuči sem stopil na plazu pod Plešo.Razmere za hojo s smučmi so bile dobre,za peš pa bi bilo brez krpelj zelo težavno.
Nad 2000m je zadnji sneg spihan v zamete in ponekod je bilo precej trdo.

Ker se je vreme začelo kvariti sem misel za Triglav opustil in se spustil v jamo pod Kredarico.

Za smučanje nazaj sem zaradi megle in difuze odsmučal po smeri pristopa.V zg.delu razmere dobre,nižje pa gnil nov sneg.Brez snemanja smuči sem prismučal do plaza pod Plešo.
V naslednjih dneh se bodo naredile kopnine v strmini pod Prgarco in pod Arhovo glavo ker ni stare podlage.







Stol (Aleš_S, 07.05.2019)

Letos vsake snežne padavine prijazno nasujejo sneg na severna pobočja Stola in Ovčji vrh. Z Borisom sva uspešno premagala zasneženo cesto do zgornjega parkirišča. Naprej na smučeh. Plazovino nad cesto je nov sneg popolnoma zgladil. Melišče pod Janezovim žlebom je pa ostalo neuporabno, saj je nov sneg odpihnil veter. Zavijeva desno v konto pod Vajnežem in nato navzgor v desno grapo Široke Riže. Sneg je presenetljivo trd, ponekod je ledeno, trda je tudi plazovina, oziroma bolj snežne kepe, ki so se zvalile v začetku sneženja. Najlažje bi šlo na derezah, pa jih nimava, zato se malo pomatrava na srenačih. Na naši strani je sneg odjužen in že predelan tako, da ni strahu pred kakšnim plazičem. Po lepo zalitem žlebu med Stoloma in vršnem pobočju sva hitro na vrhu. Odsmučava pod zahodnim grebenom in le s kakšnim metrom prečenja po nesnegu sva na robu najvzhodnejše grape Široke Riže. Sedaj se začne veselje, na tej strani je pršič na trdi podlagi, tudi nekaj metrov plazovine na vrhu ne skali veselja. Se kar ne da nehat zavijat, tako da sva en dva tri v konti. Privijugava prav do ceste. Po cesti pa smuk z nekaj porivanja do avta. Jutri verjetno po cesti ne bo šlo več, bodo pa pobočja Široke Riže še vedno vredne greha. Juhuhu! Boris in Aleš







Vogel-Šija (Čeha, 07.05.2019)

Brez muke za telo,malo več za denarnico,ampak za penzioniste ni vprašanje-gondola ali peš?Zato ob deveti uri z zajlo na dobrih 1500nmv.Sonček,brez vetra,nobene slane ali pozebe.Še Golica je bila bela,sam ne vem če od narcis.Potegneva na Orlove glave in naprej na Šijo.Skrbi naju skorja,saj je kar nadležna pri vzponu.A kmalu se izkaže da je skrb odveč.Smučava proti pl.Zadnji Vogel,kjer je kar nekaj pršiča v pravih, senčnih legah.Previdnost ni odveč,včasih preseneti tudi ta.Na planinini obrneva nazaj na Orlove glave in končava z spustom do šanka ob gondoli.







Böses Weibl (Aleš_S, 02.05.2019)

Tokrat je šlo po načrtu. Po dobrem zajtrku v Lucknerski koči smo se zapeljali do spodnjega parkirišča, smuči na nahrbtnik in po poti mimo planin. Nad Nigglalmom je bil trd sneg, pa je šlo po narejenih stopinjah lažje peš kot s smučmi. Na Matoitzalm smo nataknili smuči, a smo že za prvim robom ugotovili da prezgodaj. Pot do Peischlachbach je bila kopna. Od potoka naprej je pa šlo zares na smučeh. Držali smo se potoka oziroma grape in šele na sedlu pod vrhom prišli na stare smučine. Vzpon do vršnega pobočja je bil prav idiličen. Kljub špuri je bil zadnji vzpno zaradi razritih obračališč nekoliko neprijeten. Na vrhu pa spet kičasto. Začetek spusta je bil zaradi zamrznjenih smučin malo bolj zabaven, naprej smo pa našli vedno več pršičastih in lepo odjuženih flank. Odsmučali smo po smeri vzpona. Na koncu nas je razen Mareta zvabila lepo zasnežena grapa Peischlachbacha. Razmere so bile super, edina napaka je bila, da nismo vedeli kako iz grape nazaj na pot. Žal nas je zavdela ena smučina, ki je zavila iz grape in smo tudi mi tam s smučmi na hrbtu zagrizli v strm breg. Zaradi gostega grmovja smo cikcakali sem in tja in gor in dol, na koncu pa nas je čakal še spust po zelo strmem travniku. Družbo so nam delali gamsi, a niso kaj dosti izboljšali občutka varnost. No na koncu smo uspešno sestopili do poti. Pogled nazaj nam je razkril, da bi morali po grapi odsmučati še 100 višinskih metrov in bi se iz grape sprehodili do planine, od koder vodi širok kolovoz do Nigglalma. Pa zdaj vemo za drugič. Zato previdno, če bo kdo uporabil priloženo GPS sled!! Sledil je še kratek sestop po gozdni cesti do parkirišča. Kot je bilo napovedano, se je zoblačilo, ko smo bili na cilju. Juhuhu! Marjana, Ažmi, Mare in Aleš







Weißer Knoten (Aleš_S, 01.05.2019)

Prvotni cilj je bil Sonnblick. Iz Grossglocknerske ceste smo pogumno zavili po cesti proti Alter Pocherju. Najprej nas je za nekaj minut zaustavil gozdar, ki je vlekel hlod s traktorjem nad cesto. Malo smo se še peljali, naslednji gozdar nas je pa dokončno zaustavil. Čez cesto so bili hlodi. Povedal je da en teden tod ne bo varno hoditi, menda pa se da peš po poti. Kopna pobočja nas niso ravno navdušila za hojo do koče in smo raje obrnili in se odpeljali v Kals, kamor smo itak nameravali. Pri Lucknerski koči so bili pogledi navdušujoči. Ker smo bili že pozni smo si za cilj izbrali Weißer Knoten, 2865m. Sveže zapadel sneg je omogočil vzpon s smučmi od koče. Na začetku je bilo pobočje na pol zeleno, višje pa je bilo popolnoma zalito. Kmalu smo zagledali naš cilj. Skoraj nezvoženo pobočje so v času našega vzpona skoraj po celi širini porisali turni smučarji. No pa je ostalo tudi za nas dovolj nedotaknjenega pobočja. Na vrhu kičasti razgledi, tudi na naš naslednji cilj Böses Weibl. Spust z vrha je bil super. Po izravnavi je pa začelo malo cukati. Pa nič zato, spust do koče je bil kljub temu fajn. Za več kot uspešen zaključek je poskrbelo toplo sonce, tako da smo opremo posušili kar pred kočo in uspešno nadoknadili izgubljeno tekočino. Juhuhu, Marjana, Ažmi, Mare in Aleš







Ovčji vrh (Aleš_S, 30.04.2019)

Ideja je bila, da gremo na Stol. Pa nas je presenetil dež od Ljubljane naprej, še bolj pa višina snega. Na zgornjem parkirišču je bilo 5 cm, pa še snežilo je. Je pa zato šlo že od avta na smučeh. Na robu gozda je bilo že 30 cm. Vseeno smo zavili proti Široki riži. Pa nas je hitro srečala pamet, saj se je debelina mokrega snega še kar večala. Pa smo prečili pod Janezovim žlebom nazaj na cesto in proti Ovčjemu vrhu. Dokler se breg ne postavi pokonci je bil vzpon kljub megli in snegu, ki je še kar naletaval, prav prijeten. Potem smo pa začeli gristi v strm breg, zamete, luknje - skratka občutka kakšne varnosti ni bilo. A ker se v megli ne vidi kaj dosti smo vseeno prigrizli do križa. Na vrhu je vsaj pol metra novega snega. Mrzel veter na vrhu je poskušal posušiti oblačila mokra od zunaj in znotraj - a ni bil prav uspešen. Smo raje odvijugali v meglo. Na začetku je bilo malo tipanja, potem pa vedno lepše, na planino smo že privriskali. Tudi spust do ceste je bil super. Potem pa po špuri na smučeh do avta, kjer nas je pozdravil dež. Za zadnji dan aprila je bila tura več kot čudovita. Juhuhu! Boris, Mare in Aleš







Stol (Aleš_S, 25.04.2019)

Smo se menili in menili in na koncu sem ostal sam. Glede na vremensko napoved sem ponovno izbral Stol iz severa. JZ veter uspešno pobira sneg. Lepo zasnežena je le Široka riža. Dopoldne je bil Stol zavit v meglo, že Ovčji vrh pa se je kopal v soncu. Nad cesto sem čez plazovino šel peš. Proti konti pod Vajnežem je pa že šlo na smučeh. Sneg za vzpon je bil idealen. Sem in tja se je pokazala sončna luknja. Ves čas je pihal veter, ki je pokazal pravo moč na grebenu. Do dolinice med Malim in Velikim Stolom je bilo treba dobrih 100 m peš. Potem pa je šlo do vrha le s 5 m presledkom na smučeh. Na vrhu sonce, veter, kavke in polomljen stol (verjetno ni bil všeč kavkam). Odsmučal sem po grebenu proti zahodu. 50 m je bilo treba peš do vrha prve grape, ki vodi na Široko rižo. Potem pa spet eden najbolj uživaških spustov, dobrih 500 višincev po gladki flanki do konte pod Vajnežem. Sledilo je še nekaj telovadbe po snežnih krpah, rušju in plazovini do ceste. In še 20 minut do avta, ki sem ga tokrat uspel čez jarek pripeljati do zgornjega parkirišča. Tura za vikat! Juhuhu! Aleš







--- manus
NovaVsebinaVse.html - V1.5-130309(krim)
RazmereMenu.html - (1905220300)
NovaVsebinaVse.html



Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS