Teh nekaj dnevniških zapiskov o treh povsem različnih zavetiščih je nastalo na Kavkazu v začetku aprila 1994, ko sem se s smučmi sprehajal po okolici Baksanske doline. Pri pospravljanju računalnika sem jih ponovno našel in vam jih dajem v branje ...

Tako kot leden veter prodira skozi mojo obleko, tako prihaja v možgane spoznanje, zakaj so bili vsi trije poskusi gradnje zavetišča neuspešni. Veter! Od velikega dvonadstropnega kovinskega zavetišča je ostalo nekaj skrivenčenih traverz in začuda strop ter stopnice v drugo nadstropja. Poleg stoji zidan poskus. Brez strehe, stene z odprtinami za okna, vse zasuto s snegom. Iz snega štrlijo le neverjetno številna ogrodja železnih postelj. In končno še skromen, brezupen poskus. Skozi napol odtrgana vrata majhne kolibe vidim, da je notranjost približno do dveh tretjin zasuta s snegom. Na najvišji vzpetini ob zavetišču pa naj bi stal spomenik - vsaj tako sklepam iz nekaj razmetanih plošč, ki gledajo iz snega. Spomenik kakšni zmagovalni vojski, najbrž. A zmagal je tudi tu veter.

Čisto blizu, le kakšnih 300 m više, je prelaz v glavni kavkaški verigi, Donguzorunski preval, imenovan tudi preval Nakra. Tam se začne Gruzija. Čeprav vem, da ni pokrajina na drugi strani čisto nič drugačna, me vendar mika pogledati preko. Danes je že pozno, a gotovo bom še našel priložnost za vzpon do Gruzije. Tako lepo zveni ime Gruzija in vendar se je prav tu pred nedavnim začela prva vojna po razpadu Sovjetske zveze.

Sploh je vojna nekaj čudnega. Ko sem se začel odpravljati na Kavkaz, me je vsakdo, ki sem mu to omenil, nejeverno pogledal: "Saj tam je vendar vojna!" Prijatelji so mi svetovali, naj se raje vzpnem na kakšno goro v Bosni, če me že take stvari veselijo, pa še ceneje bo. In ko sem nato prišel v Moskvo, so se vsi po vrsti čudili: "Iz Slovenije da ste - pa saj tam je vendar vojna!" Pa ni vojne, ne pri nas in tudi v okolici Elbrusa ne. Življenje je tu sicer precej revno, a mirno in urejeno. Nikakršna avantura ni potovati sem. Celo tujce domačini sprejemajo kot del stvarnosti. Tako kot so sprejeli sovjetsko oblast, preseljevanje celih področij in narodnosti ter gradnjo rudnikov volframa in molibdena za potrebe vesoljske tehnike, tako mirno sprejemajo tudi razvoj turizma. Nekaj velikih hotelov so zgradili v Baksanski dolini, pa gondolsko žičnico na pobočjih Elbrusa in sedežnice na Čegetu. Vse te naprave se evropskim očem zde močno zanemarjene, a večinoma delujejo. Premožnejši domači turisti tu preživljajo dopust ob smučanju na povsem nevzdrževanih smučiščih. Videl sem sicer nekaj teptalnih strojev, a če so že delovali, so jih uporabljali le za prevoz osebja in turistov. Da pa bi proge teptali, zakaj neki. Kdor želi, naj smuča, če ne, ga pa tudi nihče ne sili! Meni so taka smučišča kar všeč. Zelo demokratična so. Mogoče si je izbrati svojo smer in uživati v globokem snegu. Ampak turno smučanje to vseeno ni! In zato sem danes tu, nad Donguzorunskim jezerom. Leden jezik, ki v obliki številke sedem prereže severno steno Donguzoruna, je videti že čisto blizu. Sprehod do sem je bil sorazmerno kratek in nezahteven. A do grebena vseeno ne grem. Postaja že pozno in mraz je, pa še sestop moram najti.

Vedel sem, da je Zeleni hotel (Zelenoja gostinica) le poetično poimenovanje travnika ob Baškarskem jezeru, kjer je mogoče poleti postaviti šotor. In zato sem zopet tovoril s seboj vso opremo, s šotorom vred. Šel sem po dolini Adyl-su navzgor - najprej peš po cesti in nato na smučeh ob potoku, isčoč primerne zaplate hitro izginjajočega snega. Uspel sem celo najti bližnjico, ki mi je omogočila ne samo lep pogled na Elbrus na drugi strani doline, ampak tudi smučanje navzdol - na prav isto mesto, kjer sem bližnjico pričel.

Konec doline. Ravna zasnežena površina je najbrž jezero. In ob njem tri lesene koče. Ogledam si prvo. Znotraj je čista, z mizo in lesenim pogradom. Odločitev je enostavna. Že spet sem po nepotrebnem nosil šotor s seboj! Težko prtljago pustim v koči in se odpravim navzgor preko ledenika Baškara. Vroče je, a sneg je ravno prav trd in z majhnim nahrbtnikom hitro napredujem. Okoliški vrhovi vidno postajajo vse nižji. Odločim se nadaljevati pot po desni strani - proti sedlu Gumači. Poleti mora biti tu vse polno razpok v ledeniku, sedaj pa se jim je prav enostavno izogibati. Nazaj smučam počasi in uživam v vsakem zavoju. Sonce je še toplo, ko se vrnem v svojo kočo - domov. Na ogromnem izposojenem bencinskem kuhalniku si pripravim večerjo in nato ob kavi uživam na soncu pred svojim novim domom.

"Prav lepo dačo imam!" Res, vsakdo, ki sem ga srečal v zadnjih tednih, je imel "dačo" - vrtiček z uto ali hišico nekje v bližini stanovanja. Vsakdo, ne glede na položaj ali poklic, okopava zemljo, sam prideluje zelenjavo, pa sadje in jagode ter pleska kolibo in popravlja streho. V okolici vseh ruskih naselij je mogoče videti prave vrtičkarske vasi. Pri tem pa najbolj preseneča to, da so vse te hišice in vrtički lepo urejeni in dobro vzdrževani. Po drugi strani pa si je težko predstavljati kaj tako zanemarjenega in razpadajočega, kot so ruski stanovanjski bloki, v katerih žive prav ti lastniki "dač". In očitno vsi, ki pridejo do konca doline Adyl-su, obravnavajo to kočico ob jezeru kot dačo!

Po gozdni cesti po dolini Adyr-su se pod težkim bremenom borim za vsak korak. Poleg smučarske opreme nosim še šotor, kuhalnik in opremo za preživetje treh ali štirih dni na ledeniku. Pokrajina pa je prav pomladanska, snega ni videti nikjer. Če se včeraj ne bi sprehodil po tej dolini, danes poti prav gotovo ne bi nadaljeval. Tako pa nosim in nosim. In končno sneg. Nataknem smuči in drsam naprej po cesti. Na desni zagledam vlečnico in sledove smučanja. Torej je že do sem segel turizem!

Končno se mi odpre zatrep doline Adyr-su. Na levi vidim majhno razpadajočo hišo in nato še večjo nedograjeno zgradbo z napisom "Džajlik". Zemljevid (ruski, ročno izdelan in fotokopiran) mi pove, da je to alpinistični tabor. Po vseh informacijah naj bi bila v tej dolini dva taka "alp-lagerja" in oba zaprta. Pa vendar je nekaj ljudi pred hišo. Ko se približam, me prijazno sprejmejo: \oldQuote Seveda lahko tu prespim". Hitro dobim nekakšen vagon na dvorišču, zakurijo mi peč, ponudijo čaj in kruh z maslom. Res prijeten sprejem! "A turno smučate, pa kar sami?" In takoj pridejo s predlogom, naj ostanem nekaj dni pri njih, prespim lepo na toplem in naredim nekaj tur v okolici. Pa še eden od prisotnih se mi je ponudil, da se mi na kakšni turi pridruži. Takih priložnosti res ne gre zametavati!

Dan sem tako, namesto v šotoru na snegu, zaključil v pravi ruski savni. To je majhna lesena koliba, kjer udeleženci procesa močno kurijo pod goro kamnov in da bi bilo dihanje težje, te kamne neprestano polivajo z vodo. Dvigajo se oblaki vroče in pekoče pare. Na koncu pa se še pretepejo z mokrimi vejami nekakšnega brina in nato polivajo z mrzlo vodo.

A to je bilo včeraj, ko je bilo tod okoli še nekaj ljudi. Danes pa je vse skoraj opustelo. Vendar jaz sedim lepo na toplem ob pečici v svojem vagončku, šotor in kuhalnik pa počivata na fotelju ob postelji. Prijeten večer je. Pravkar sem se vrnil s sedla Mestia (pribl.3800m). Kakšnih 1500m vzpona in spusta sem opravil. Sonce je bilo vroče, sneg pa povsem mehak. Pa Gruzija? S sedla Mestia v glavni kavkaški verigi, kjer poteka meja, sem videl nekaj lepih vrhov na jugu. Dolin pa ne. Kljub lepemu sončnemu vremenu so bile zavite v gosto meglo.

Zvečer sem v bližini svojega prebivališča odkril skalo s ploščami. Kar precej ljudi je za vedno ostalo v okoliških gorah. Nenadoma opazim med cirilskimi napisi domačo pisavo. Dva mlada Mariborčana se pred enajstimi leti nista vrnila z Velike bele gore, ki ji po balkarsko pravijo Ullu-Tau-Čana. Sprašujem, a nihče ne ve nič o tej nesreči. Tudi v mojem spominu ni ničesar o tem. Prav gotovo sem tedaj zvedel za nesrečo, le da mi ime Ullu-Tau ni takrat nič pomenilo in je odšlo z mnogimi drugimi vred v pozabo.

Vzhodno od Elbrusa (5642 m) poteka vzdolž glavnega kavkaškega grebena Baksanska dolina. To je lepa gorska dolina, ki pa so ji v srednjem delu rudniki volframa in molibdena (za potrebe ruske vesoljske industrije) nadeli socialističen videz. Stranske doline proti jugu zapirajo ledeniki in okoli 4000 metrov visoke gore. Na koncu Baksanske doline lahko v okolici Elbrusa opazujemo poskus razvoja turizma. Zgradili so nekaj hotelov, gondolsko žičnico na pobočju Elbrusa in nekaj sedežnic v okolici. Pozimi se tukaj premožnejši ruski turisti predajajo radostim smučanja po nesteptanih smučiščih, poleti pa se skupine delavskih združenj sprehajajo po travnikih in ledenikih. Nekdaj je bilo mogoče preživeti dopust tudi v enem od 'alpinističnih taborov', ki so svojim gostom nudili aktivne počitnice na skoraj vojaški način. Ti 'alplagerji' so se v zadnjem času spremenili v nekakšne planinske koče, kjer lahko prespe tudi slučajno mimoidoči tujci. Danes, ko ruske vize ni več težko dobiti in se je mogoče svobodno gibati po državi, je tudi na Kavkazu že mogoče srečati tujce, ki ne potujejo na vnaprej organiziran način. Domačini pa si, vsaj tako je videti, še vedno želijo potovati le v večjih skupinah, ki jih ponavadi organizirajo sindikalna ali športna društva.

Baksanska dolina je v Kabardinsko - Balkarski republiki, ki sodi k Ruski federaciji. S spremembo političnega sistema v Sovjetski zvezi so namreč prejšnje avtonomne pokrajine preoblikovali v republike. Kabardinsko - Balkarska republika ima pribl. 800\,000 prebivalcev, od tega le 360\,000 Kabardincev in 70\,000 Balkarcev. Kabardinci so znani rejci konj in so bili prvi kavkaški narod, ki se je združil z Rusijo (leta 1557 zaradi turške nevarnosti). Turško-tatarski narod Balkarcev pa živi predvsem v goratem delu Baksanske doline, kjer se po povratku iz izgnanstva preživljajo pretežno z živinorejo. Po drugi svetovni vojni so namreč 'osvoboditelji' Balkarce,skupaj s Karačaji, Čečeni in Inguši, obtožili sodelovanja z Nemci in jih zato izselili v Sibirijo in Kazahstan. Šele proti koncu petdesetih letih so se preživeli lahko začeli vračati na svoje domove. Po razpadu sovjetskega imperija val nasilja Balkarsko - Kabardinske republike po vsem videzu ni zajel. Življenje je tam sicer precej revno, a mirno in urejeno. Avtobusi in vlaki vozijo redno, v trgovinah je mogoče dobiti vsaj osnovno hrano, turistične naprave obratujejo. Domačini pasejo živino in se redno priporočajo Alahu v na novo zgrajenih mošejah.

Do Nalčika, glavnega mesta Kabardinsko - Balkarske republike, se iz Moskve lahko pripeljemo z vlakom. Vožnja traja približno dva dni, pri čemer prečkamo precejšen del Ukrajine. S prehrano na poti ni težav. Na vsaki večji postaji množica ljudi ponuja poleg sadja in zelenjave še različno doma pripravljeno hrano, pa kruh in seveda pivo ter vodko. Tisti, ki imajo več denarja kot časa, pa se lahko do Kavkaza pripeljejo tudi z letalom - iz Moskve do letoviškega mesta Mineralnije Vodi. Ta je še v Ruski republiki, vendar ima dobre avtobusne zveze z bližnjo Kabardinsko - Balkarsko republiko.

Kljub velikim možnostim je turno smučanje na Kavkazu skoraj neznano. Najprimernejši čas je marec ali april, ko mraz malo popusti, snega pa je še dovolj. Večina ledeniških razpok je tedaj zasutih, sneg pa je mehak in suh. Nekaj turnosmučarskih možnosti nam nudi okolica Elbrusa, sam vrh pa je pozimi precej poledenel in težje dostopen. Zelo prijetne ture pa je mogoče narediti v okolici glavnega kavkaškega grebena. Iz dolin Adyr-su in Adyl-su se lahko povzpnemo na kakšnega od visokih prelazov in v globokem snegu smučamo preko zasneženih ledenikov.

Date: četrtek 6. aprila 2006 16:14
From: Davorin Podrepšek
To: france.sevsek@vsz.uni-lj.si
Lep pozdrav
zgodaj zjutraj sem neka malega listal po straneh, pod geslom Ullu tau, in nšel zapis o tvojih turah v Baksanski dolini in o spominski plošči mladima Mariborskima alpinistoma. Tudi sam sem bil član odprave in smo istega dne plezali v dveh različnih smereh. Naša skupina se je vrnila še pred nočjo v alplager, štirje pa so bivakirali in zjutraj v lepem vremenu sestopali. Ivek in Srečko pri sestopu padeta z grebena 500 metrov globoko... Odprava je bila izvedena po sistemu zamenjav. Ko so Rusi (pravzaprav Latvijci, naši gostitelji), prišli k nam, smo jih prosili naj poizkusijo ploščo spravit v Ullu tau na tisto veliko skalo. Do danes nisem vedel,da jim je to uspelo. Doma še hranim nekaj izrezkov iz dnevnika Večer, kjer je nekaj člankov o odpravi in tej tragediji.
Lep pozdrav Davorin

Domov