TK Gora  Trenutne razmere Spletne povezave Gorniški oglasi Skala
Julijske Alpe

SIBIRIJA 2002

19. 7. 2002 – 19. 8. 2002



Vse se je začelo s predavanjem – bolje rečeno – nedolžnim filmom o Bajkalu, nekega navadnega četrtka. Prevzel nas je in odločitev res ni bila težka.


Ob pol štirih popoldne je avion z Brnika  poletel proti Moskvi. Aeroflot je dobra firma, tupoljev dober avion, kar dobro vesta tudi France in Mojca, ki sta pokasirala neobstoječa sedeža.


France se po telefonu dogovori z veleposlanikom za srečanje pred Kremljem. Res se srečamo pod kipom konjenika - samo pravega je bilo treba najti, konjenika, namreč. Najprej se seveda spodobi, da skupaj spijemo pivce v Aleksandrovih vrtu.


Zedinimo se, da je najbolje, če se podamo v nakup kart za vlak, da si potem lažje organiziramo nadaljnje bivanje v Moskvi. Vstopimo na postajo z mnogimi okenci, za katere je skoraj nemogoče ugotoviti, kaj pri njih prodajajo, ljudje pa kar stojijo v vrsti in čakajo. Sprehodimo se naprej do okenc, kjer praktično ni ljudi in kar vprašamo dve gospe, ki sta očitno ravno na malici, magično besedo: Irkutsk? Da, da, kar počakajte, da dokončava in nato smo v hipu dobili karte za vlak po 2400 Rb za ponedeljek popoldan. Med postopkom nekdo od nas končno prebere napis nad okencom: za vojne invalide! Super, bomo že na vlaku videli, če bo kaj narobe, saj nam ni prav jasno, kaj se nam je zgodilo…

Nakupimo nekaj Mojstrov in Margaret ter nekaj knjižic ruskih pravljic in že tečemo v hotel, kjer poberemo nahrbtnike in se s tramvajem odpeljemo na Jaroslavski vakzal. Pred odhodom na brzino nakupimo še nekaj hrane in piva, provodnica nas že prijazno sprejme pred na karti napisanim vagonom, preveri dokumente in celi 2 minuti prezgodaj speljemo s postaje (usodno za enega Poljaka, ki je zamudil vlak). Prvi vtis ni čisto jasen: dokaj star vlak, niti ne preveč prostoren kupe s štirimi posteljami,  vroče je, okna se ne odpirajo, vendar France kaj hitro odkrije bife oz. jedilni vagon s klimo in poceni pivom. Postrežejo nam z rjuhami  in razen Jureta vsi hitro pristanemo v bifeju, kjer (globoko v srcu) prijazna gospa takoj postreže 4 hladne Baltike 3. 

Načeloma imamo s sabo veliko literature, a se kaj kmalu začvekamo. Mimo nas beži ravninska gozdnata pokrajina, polna brez, smrek, jezer, dač, kopalcev… Res je lepo. Idilo zmotijo tu in tam le večja naselja polna nekdaj aktivne industrije in starega železja, ki tu le še nemo in osamljeno pripoveduje svojo zgodbo. Vožnja hitro mineva, pivce lepo teče, med postanki pretegnemo noge najprej v Vladimirju, nato v Nižnji Novgorodu. Zvečer si privoščimo še omleto (brez sira) ob nerganju stalno nenasmejane kuharice. 
Ob menjavanju prostorov – kupe, bife, peron, hodnik in spet znova, nam vožnja hitro mineva, čas pa nam krajša tudi prestavljanje kazalcev za dobro uro naprej, vsak dan znova. Dodobra smo že razvajeni ob pogledih na vedno širše reke, ki jih prečkamo – Ob, Jenisej itd, vse so široke vsaj km ali več in vse tečejo proti Arktičnemu morju. Na koncu nas sploh ne presunejo več.. Na hitro se tudi površno spoznavamo z novimi kraji, ki se vrstijo takole: Novosibirsk, Krasnojars, Jekaterinburg…Uživamo v nakupih hrane na peronu, ki je zdaj poznamo že veliko: garječe kartuške (še topel kuhan krompir v kosih, pakiran v plastično vrečko), piroške (kot miške z različnimi nadevi), razne žlikrofe polnjene z krompirjem, zeljem ipd., tortilje iz iker ali pa se okrepčamo z omleto v restavraciji, kjer se kuharica še ni otoplila. Toplo vodo nam vsak trenutek nudi samovar na hodniku in pravzaprav nam prav nič ne manjka. Vreme je kar konstantno vroče ves čas, zadnji dan pa nas preseneti dež. Večeri se praviloma ob pivu pretegnejo v noč, včasih nam pri reševanju življenjskih težav pomaga tudi hišnik…

 

Listvijanka.  S taksijem se odpravimo do bližnjega Kultluka - vsaj na naši karti videti čisto blizu, je pa do tja več kot 20 km.


Po zanimivi vožnji mimo travnikov, pašnikov, vasic z lesenimi hiškami v ravninski pokrajini, smo se znašli v vasi Kirn, ki je za te razmere pravzaprav celo velemesto.

Naslednji dan se po zajtrku in menjavi deviz spet postavimo na ulico. Takoj nas posmatri policaj-gorski reševalec, ki mu ni prav jasno, kaj naj naredi z nami, zato si po kolegovem predlogu ogleda naše potne liste in od nas zahteva marš-ruto. Z veseljem mu jo napišemo in mužik zadovoljen odide. Na ulici nas spet vsi ogovarjajo z raznimi predlogi, vsi pa so enotni v tem, da je Orlik res daleko, do Mondija pa da ni problem priti.
S policaji in zlatokopi se pripeljemo do 1950 m visoke planote, kjer je odcep ceste do Samarte, rudnika zlata. Levo od nas zelena planota, desno zelena planota, za nami in pred nami pa isto… Poiščemo najboljši prostor za spanje, blizu vode in stran od ceste, da nas gost promet ne bi motil. Postavimo tabor, za večerjo skuhamo juho in pašto, pripravimo čaj, se mažemo in špricamo z off-om proti komarjem. Točno kot vsak dan začne rahlo deževati, a se ne damo in v pelerinah skačemo okrog šotorov. Katji in njenemu rojstnemu dnevu v čast naberemo šopek poljskega (ruskega) cvetja in v ta namen pokončamo vodko, ki jo imamo še s sabo. 

 


Orlik. Gremo do magazina, kjer nas obstopi nekaj totalno nabitih tipov. Kaj takega pa še ne, saj sploh ne morejo stati na nogah. Nabavimo pivo  in se sesedemo na tla.

 


K nam pristopi starejši mužik Vladimir in nam velikodušno predlaga, da lahko prespimo pri njem doma.

 

Zombiji so se že zbirali pred magazini in so nas takoj začeli nadlegovat, vsake toliko je kdo celo ponudil prevoz. Mi smo počasi srkali pivo, hodili gledat, kdaj bo v pekarni sveže pečen kruh in se pogajali z dvema tipoma za ceno prevoza.

Kamion že poskakuje po slabi cesti iz vasi, ob reki Oki. Kmalu je začela mašina blokirati na približno 15 sekund, tako da smo več stali in popravljali kamion, kot se približevali našemu cilju. Kar kakšne tri ure sta fanta popravljala in izumljala stvari, da bi kamion le vozil, vmes smo se še pozdravljali z mimoidočimi domačini in darovali smetiščem karkoli že.


Ob razmišljanju, kaj bi z zajtrkom, nas zmoti zvok kamiona. Mimo se pripelje naš prijatelj Volodja s kopico Rusov. Naloži nas in odpelje le nekaj km naprej do reke Cince, kjer bodo Rusi taborili, jutri pa spet pride in njih (ter nas) odpelje naprej do planšarije. Po odličnem zajtrku na bregu reke ugotovimo, da je tu prav lepo in že veselo postavljamo tabor. Po kratkem počitku se odpravimo na sprehod ob Cinci, čez tajgo, v daljavi nas obkrožajo hribi in le ugibamo lahko, kateri od njih je naš nesojeni Pik Topografov.

France še preriše detajle zemljevida, da se bomo vsaj približno znašli v veliki Sibiriji. Odvečno robo zložimo skupaj v Francetovega prašiča in ga pustimo v eni od hišk. Zdaj se pa začne zares. Najprej čez blatno močvirje, kmalu smo se znašli med mahovi in lišaji in nadaljevali pot po nečem, podobnem cesti, ob reki Cinci, navzgor.

 



Po zajtrku na toplem sončku ob tradicionalni uri (pol dvanajstih) nadaljujemo s hojo. Že takoj pri reki postane stvar zanimiva. Ledeno vodo enega od rokavov reke prečkamo po dveh hlodih, ker še vedno nismo na drugem bregu se bo treba za napredovanje sezuti in zabresti vanjo. V spominu imamo, da poteka pot vedno po desni strani reke, zato se poskušamo te strani držati. A ne gre prav dolgo. Po še dveh prečenjih ugledamo pot na drugi strani, zato se spet spravimo v vodo (tokrat smo si že podajali opanke).


Znajdemo se v deželi lišajev in mahov, ki nam otežujejo hojo, saj prav gazimo čeznje kakih 15 cm globoko. Oblaki se kopičijo nad našimi glavami, pravo aprilsko vreme imamo. Malo rosi, malo sveti sonce, kar pomeni pelerine gor, pelerine dol, flis gor, flis dol…

 


Že v rahlem dežju postavimo šotore in zakurimo ogenj ter skuhamo večerjo. Zaloge hrane pridno kopnijo (kar je dobro za težo nahrbtnikov), ampak za nekaj dni bo še – drugače si pa vsi od nekdaj želimo za zajtrk čaj iz macesnovih iglic. Zvečer se že zelo shladi in kar kmalu se pogrejemo v šotoru v horizontali.


V hudo vročem soncu se odpravimo posmatrit  vulkan Karapotkin. V ta namen se skozi visoko in gosto grmičevje povzpnemo na najvišji vrh tu okoli (v višini Triglava) od kjer je pogled na krater res veličasten.

 

Človek se kar sesede in uživa v pogledih na kraterje, jezerca, celo krpe snega, do kamor seže pogled…

 


 
Kaj kmalu zaslišimo glasove ljudi, zato vemo, da smo čisto blizu toplicam. Tu je že prva lesena hiška, kjer so semi-zombiji ravno pri večerji. Malo naprej stoji še nekaj kočic, v katere je speljana voda iz izvira. Kar stečemo še malo naprej, postavimo šotore tam, kjer jih stoji že kar nekaj in se po etapah hodimo umivat. 

Mmm, po dveh tednih se res prileže namočiti v mlačni vodi, ki jo natočiš v bazen v hiški tako, da s čepom zamašiš luknjo v steni. Juha iz ovsene kaše in kečapa je več kot odlična, pašta pa tudi…

 



Po dveh urah se le prikaže 6-kolesnik (ZIL) in zdaj je jasno, zakaj smo čakali tako dolgo. Fantje so keson zadaj pokrili s plahto čez leseno ogrodje, ki je ob vsakem kamnu ječalo in se nevarno nagibalo levo in desno. Kasneje se je izkazalo, da prav veliko vode plahta ni zadržala.

 


Kakih 20 ljudi z vso prtljago se zbaše gor. Eden čez drugega, vsi mokri in blatni, a vendar smo se peljali čez vse štore, blato, skale, reke in močvirja. Vsake toliko smo se ustavili, da se zahvalimo bogovom, ulovimo kakšno ribo...


Navsezgodaj zjutraj smo vstali (ob 8. 30), posušili šotore in se takoj zatem postavili na cesto, da ne zamudimo kakšnega prevoza. Do poldneva je sicer pripeljalo pet avtomobilov, a so šli vsi le do prve vasi, nato pa se je začela suša. Do štirih popoldan se ni zgodilo nič več...


Ulan-ude. Sprehodimo se do bližnjega centra mesta. Tu nas preseneti – čeprav, smo dobro vedeli, da je res velika - kip ogromne Leninove glave.

 


Res se prileže po dolgem času popiti pivo v sedečem položaju, za mizo. Jure že išče lokacijo za večerjo in kmalu sedimo v prijetni domačinski poznani, kjer se mastimo s pelmeni (nekakšni cmoki z mesom) in palačinkami s kislo smetano. Natakarice si želijo fotografijo z nami in vsi skupaj se spravimo pred šank in jim izpolnimo željo.

 


V Ivolginsku  stoji največji budistični tempelj v Rusiji. Po notranjosti templja živahnih barv se giblješ v smeri urinega kazalca – v smeri gibanja sonca, v ospredju se prikloniš sliki Dalajlame. Okrog svetišča je speljana pot, ob kateri stojijo molilni mlinčki, ki jih z veseljem vrtimo…


Nekaj dni smo preživeli ob Bajkalskem jezeru - ob vzhodni obali navzgor in nato z ladjo preko...



 

 

 

 

 

 

Ponovno v Moskvi. Odpravimo se na kavico nato pa mimo Jurija Dolgorukega (ustanovitelja Moskve) do železniške postaje, kjer stoji ladjica za panoramsko vožnjo po reki Moskvi . Vožnja poteka ob pivcu mimo vseh glavnih znamenitosti.

 


Snidemo se spet ob ribniku, kjer se začne zgodba o Mojstru in Margareti. V lokalu na malem pomolu nad jezerom, svečano glasno preberemo uvod v knjigo in pohitimo do muzeja – stanovanja pisatelja Bulgakova.

 

Ponovno doma. Tu doživimo prijazen nasmeh natakarice, cel pladenj arašidov, vic ali dva od lastnika gostilne in izvemo, da se ni ta čas zgodilo nič posebnega. Lepo je biti doma, res imamo prijazno deželo!

 

Slike so prispevali vsi udeleženci odprave, besedilo pa je nastalo na podlagi Mojcinega dnevnika.
Slike si lahko ogledate v ločljivosti 512x384. Njihova Velikost je približno 20kB do 30kB.
Slike na tej strani si je mogoče po mili volji ogledovati. Kakršnokoli drugačno kopiranje pa je dovoljeno samo s pisnim soglasjem avtorjev inudeležencev odprave.

(030910)
France





Sistem Gora
© Copyright 2004 - FranceS

 

110808(gora)

15157 (od 10 Dec 16) + 2950
Število trenutno priključenih uporabnikov: 5